Psihologi odkrili navado, ki izda inteligenco: ljudje, ki delajo to, so edinstveni

Leta 1997 sta psihologa Keith Stanovich in Richard West v reviji Journal of Educational Psychology objavila raziskavo, ki je pokazala, da je eden najboljših kazalnikov višje inteligence t. i. aktivno odprto razmišljanje.

Gre za pripravljenost na preizpraševanje lastnih prepričanj, preučevanje nasprotujočih si informacij in spremembo stališča ob ustreznih dokazih.

To potrjuje tudi obsežen pregled znanstvenih del, objavljen leta 2023 v reviji Journal of Intelligence, ki to navado najmočneje povezuje z visokimi rezultati na inteligenčnih testih.

Zakaj je takšen način razmišljanja ključen?

Osebe s to navado novih informacij ne sprejemajo le zato, ker potrjujejo njihova obstoječa prepričanja, ampak dopuščajo možnost, da se motijo. Raziskave kažejo, da taki posamezniki lažje prepoznajo lastne napake pri sklepanju, sprejemajo kakovostnejše odločitve, bolje ocenjujejo dokaze, ter uspešneje rešujejo logične in znanstvene probleme.

Te prednosti ostajajo vidne celo ob upoštevanju prirojene inteligence, kar pomeni, da je odprto razmišljanje veščina, ki lahko kognitivne sposobnosti še nadgradi.

Radovednost in sprememba mnenja nista slabost

Metaanaliza iz leta 2024 ugotavlja, da je intelektualna radovednost med vsemi lastnostmi odprtosti za nove izkušnje najmočneje povezana z inteligenco.

Inteligentnejše ljudi namreč vodi predvsem želja po učenju in preizpraševanju sklepov, kar je tesno povezano s potrebo po razmišljanju. Raziskava iz leta 2024 pri tem potrjuje dvosmerno povezavo: višja inteligenca spodbuja potrebo po razmišljanju, ta pa dodatno razvija intelektualne sposobnosti.

Psihologi opozarjajo, da preizpraševanje stališč ni znak neodločnosti. Študija, objavljena leta 2019, kaže, da sta inteligenca in kognitivna fleksibilnost povezani z intelektualno ponižnostjo – sposobnostjo upoštevanja tujih mnenj in priznanja napak.

Veščina, ki jo lahko razvijemo

Aktivno odprto razmišljanje ni izključno prirojeno, temveč ga lahko krepimo z vsakodnevno prakso. Strokovnjaki pri tem svetujejo načrtno spremljanje mnenj, ki se razlikujejo od naših, ter pogovore z ljudmi z drugačnimi izkušnjami in pogledi na svet. Namesto vprašanja, kako dokazati svoj prav, si je smiselno zastaviti vprašanje, kaj morda spregledujemo, spremembo mnenja pa je treba razumeti kot znak učenja in razvoja, ne kot poraz.

Številne študije zato ugotavljajo, da kakovost razmišljanja ni odvisna od hitrosti ali gotovosti, temveč od pripravljenosti na preizpraševanje lastnih prepričanj in sprejemanje dejstev.